Čas po vojni

čeb3

1952: Medijske toplice – občni zbor zagorskih čebelarjev. Najstarejša znana fotografija društva.

Povojno pomanjkanje so občutili tako čebelarji kot čebele, saj je primanjkovalo tudi krmnega sladkorja ali pa je bil ta nekvaliteten, uvedena je bila tudi obvezna menjava sladkorja za med. Zaradi številnih popisov pa je moč dobro rekonstruirati stanje: 90 članov zagorske čebelarske družine je imelo v letu 1948 natančno 534 AŽ panjev, 27 kranjičev in 13 panjev drugih oblik.

Povojni čas je bil čas nenehnih organizacijskih sprememb – čebelarji so nekaj časa delovali tudi v okviru kmetijske zadruge – in tudi sprememb v vodstvu društva. Leta 1951 je vodenje društva prevzel Ciril Zaletel, ki je leta 1954 predal položaj Rudolf Mlakarju, 1958 ga je prevzel Franc Guna in 1962 spet Lojze Kolenc, ki je prejšnjim skoraj trem desetletjem dodal še novih šest let. Petdeseta leta je med čebelarji vladalo precej malodušja, ki ga niso odgnali niti uspehi, kakršna je bila prva čebelarska razstava na Izlakah v letu 1954, ki jo je pripravil Evgen Brvar.

čeb2

1964: Pri mnogih družinah gre čebelarjenje iz roda v rod. Tako teče poduk z očeta na sina. Društvo doda temu različna strokovna predavanja domačih ali tujih strokovnjakov, obisk pri domačem čebelarju, širjenje strokovne literature, poučne ekskurzije k znanim slovenskim čebelarjem in podobno. 

Društveno delo je spet postalo bolj živahno v šestdesetih: izleti in predavanja, nakupi društvene čebelarske opreme, ustanovitev čebelarskih krožkov na čemšeniški in izlaški šoli. Leta 1968 se Kolenc zaradi starosti odpove vodenju društva (in postane častni predsednik), na njegovo mesto pa ponovno stopita Franc Guna in leta 1978 Ciril Zaletel. V letu 1978 je France Klun predal dolgoletno tajniško delo Jožetu Smrkolju.